nedelja, 26. junij 2011

Prvič v hribe - Smer po zajedi, Nad Šitom Glava (V+, 300m)

Glede na to, da smo imeli tečajniki ta teden ledeniški tečaj v Švici in se ga študentje navkljub veliki zagrizenosti težko udeležimo (beri: izpiti), je bilo treba vsaj za vikend zarinit v kako skalo. Z Jožetom sva imela ogledano smer Kranjska Poč (IV, 300m) v severni steni Nad Šitom Glava (skalna gmota nad Vršičom, malo pod vrhom Male Mojstrovke).


Z nama naj bi šel še Miha, ampak je zvečer udeležbo odpovedal, prav tako pa je udeležbo odpovedal kolega od Mateja, ki se je namenil splezati Smer po zajedi (V+, 300m) v taisti steni. Tako nam ni ostalo druge, kot da gremo mi trije v navezo ter odpležemo Smer po zajedi.


Moram priznati, da se mi je pošteno oddahnilo, ko sem izvedel da bo Matej plezal naprej. Tokrat bi namreč z Jožetom prvič šla sama v hribovsko smer, kjer nimaš navrtanega varovanja. Vsekakor sem prepričan, da bi bila smeri fizično kos, ampak vseeno sem bil zelo vesel, da sem prvič v hribovski smeri bil drugi v navezi ter zgolj izbijal kline, izpenjal frende ipd. Bolje za psiho :)


Zjutraj se že ob 6 (FUUUUUU) dobimo v Kranju ter odrinemo proti Vršiču. Tam plačamo parkirnino, se napravimo ter odrinemo proti sedelcu, ki nas pripelje pod severno steno Nad Šitom Glava. Ja feest - sj iz Kranjske Gore ne zgleda velik, ko pa spodaj prideš je pa kr ornk stena!


Mato izvleče skico in hitro lociramo vhod v smer. Tam se napravi še Matej, nato pa odrine naprej. Jaz se že pod smerjo prav po "jamarsko" posvinjam, saj je vhod v smer za umazano zaplato robnega snega. To seveda tudi pomeni, da imaš že na vstopu v smer mokre plezalke. Da ne omenjam, da naju je z Jožem v prvem cugu presneto nohtalo.


Skala pa absolutlich fejst! Čist druga scena kot v plezališčih - tukaj dejansko lahko ogromno stopaš na trenje, saj prime ko šus. Druga stvar pa so oprijemi, saj moraš vsako skalo prej butniti. Ne moreš verjeti, da se najbolj pogosto majejo najbolj všečne šalce in robovi.


Mato je v prvem cugu malo zalutal na levo in nato naredil prečko v desno do štanta, tako da jaz moram v levo, kjer izpnem komplet, nato pa nazaj dol do poči, po kateri gre originalna smer. Tukaj me kar prijetno napsihira, saj je plezanje dol vedno bolj zoprno kot gor, sploh če veš da te bo ob padcu "ornk" zamajalo na desno. No, vmes Jože pride že do štanta, in tudi meni uspe sestopiti nazaj do pravilne poti.


Drugi cug je prava poezija! Raz, majhna platka, šalčke, odlične flohe za nogice... skratka tam sem pustil strah spodaj in užival na polno. Na vrhu drugega cuga pa te pričaka široka, prostorna polica.


Mato hiti naprej in hitro napelje tretji cug. Tudi tretji cug je bil meni uživaški, čeprav je kakovost skale malo padala oz. si moral presneto paziti, na kaj stopati, na kaj pa ne.


Sredi plezarije zagledam plezalca, ki spleza na polico za mano, kjer sem prej stal jaz (Joža je šel pred mano). Pozdravim ga, potem pa dojamem da tip nima štrika! Dec je soliral našo smer... Seveda ga spustim naprej, in zelo kmalu obide Jožeta, prav kmalu pa je tudi pri Mateju na štantu. Neverjetno, ni šanse, da bi to počel... Sej samozaupanje je nekaj, pa znanje, pa tehnika, ampak v hribih imaš pa vedno tako veliko dejavnikov, na katere ne moreš vplivati... odlomljen stop/grif, podor skal, mokra skala, ... In če soliraš, ena taka stvar pomeni padec v globino.


No, meni ni treba dolgo čakati, da mi tudi to uspe sprobati :). Ravno pod streho za izhod iz poči, kjer je vse vlažno, mi namreč uspe iz stene iztrgati skalo, za katero sem se držal (seveda sem jo prej preveril, in je delovala solidno). Nekaj metrov poletim, nato pa me štrik zadrži. Na srečo je bilo zelo navpično, tako da se nisem nič potolkel. To mi seveda le še doda energijo in hitro sem čez streho.


Na četrtem (pomojem) štantu z Jožetom dojameva, da največji problem v steni ni psiha, ni višina, ni negotovost in strah, tesnoba, temveč nadležne "fake" čebele, ki ti pristajajo na čeladi in prav fino težijo ter brenčijo. Zelo najedajoče!

Sicer pa je smer izredno uživaška, zelo zračna, večino časa pa se vlečeš po počeh in kaminih navpik. Sam sem izredno užival v plezariji, čeprav sem bil na koncu že kar malo zmatran. Psiha pa mi ni delala problemov. Tudi Jože suvereno pleže, tako da smo prav hitro na vrhu, kjer nas pričaka sonček in kar nekako se nam ne da nazaj dol do Vršiča po zoprnem melišču. Zato še malo poležimo na vrhu, nato pa se počasi odpravimo navzdol. Na Vršiču pospravimo robo ter se odpeljemo še do Matička v Radovljico, kjer se spet najemo v škodo.


Celotno smer bi ocenil za zelo uživantsko, zelo zračno, ki ima dobro skalo z izjemo dveh odsekov, vsekakor pa je bil velik preskok na hribovski način plezanja ter varovanja, saj imaš sprotno varovanje nameščeno bolj poredko in mu tudi docela ne zaupaš (vsaj ne toliko, kot bi svedrovcem).

Prepričan sem, da bo zdaj mnogo lažji preskok, ko bomo sami začeli naprej plezati III-ke in IV-ke v hribih, saj sva z Jožetom preživela "ognjeni krst" :). Tako da nam Kranjsa Poč sigurno ne uide, še prej pa gremo plezat neke III-ke v Begunjščici. Počasi, pa sigurno. Za vso to hribovsko plezarijo namreč velja, da si ji fizično običajno hitro kos, psihično pa... druga pesem.


Škoda le, da nismo uporabili naših ganz neu frendov oz. mojih ganz neu jebic, da ne bi zgledali tako novi :P. Moje skalno kladivo pa se je obneslo odlično, tako da nimam pripomb.


In mimogrede, en nasvet - pred vhodom v smer se doma dodobra olajšaj, saj te bo drugače navijalo celo pot ko zmešan, da ne omenjam, da nosiš s sabo odvečen tovor :).

Več fotk pa tam kot ponavadi.

EDIT: No, pa je tukaj še Matejeva objava.