nedelja, 27. februar 2011

Tamar, Rastlinca

Tokrat smo se spet odpravili v Tamar, vendar tokrat z drugim namenom - preplezati slap levo od Centralnega slapu, slično imenovan Rastlinca.

 

Zasedba je bila druga - Jan in njegov oče se že kar nekaj časa bavita z zimskim in letnim gorništvom in upam, da bomo še kdaj kam bruhnili skupaj :).

 
V Škofji Loki smo štartali nekaj čez 7 in smo slapove dosegli relativno hitro, pomojem že okrog 9. Seveda pa se vidi, da je vikend - po vseh slapovih same naveze. Dan prej sem na internetu sicer prebral, da bo AO Črnuče imel tečaj ledne tehnike, zato je bila gužva nekako pričakovana. Na srečo se v Rastlinci matra samo ena naveza, tako da je bila pot za nas prosta.

 

Ko smo se opremili, je bila druga naveza že relativno visoko, zato smo lahko takoj štartali. Janov oče je plezal naprej - ker nismo imeli posebnega štrika "dvojčka", smo plezali z dvema navadnima, tako da svaka čast - se je Janov oče kar namatral, ko je vlekel za sabo dva debela špageta.

Prvi štant je naredil relativno nizko, tako da je Jan hitro pri njem, za njim pa priletim gor tudi jaz. Led je prava uživancija, od daleč Rastlinca namreč zgleda že presneto tanka, vendar je čisto okej - večino stopinj je že narejenih, prav tako pa lahko veliko zatikaš cepine v že narejene luknje. Prava poezija skratka. Na prvem štantu srečamo punco, ki se ravno odpravlja naprej. Seveda jo spustimo :). Nato pa kmalu za njo nadaljuje Janov oče. Nekje sredi čakanja na štantu je v mojo ramo nekaj priletelo in me nemarno zabolelo. Sam sem mislil, da je bil le kos ledu (kar ne bi bilo nič čudnega), pa Jan reče, da je bila vponka. Glej ga zlomka, res sem v snegu pod štantom našel vponko. Na žalost smo kasneje srečali lastnike, tako da sem jo moral vrniti :).

 



Drugi cug grem drugi v led jaz - to je šele poezija! Lep naklon, dober led, nobene psihancije, skratka... uživancija na kvadrat. Nekje sredi drugega cuga, ko je Jan že plezal za mano, pa je od zgoraj priletel kar velik kos ledu in zadel Jana direktiva v glavo. Jan se zadere, da našponamo štrik, in sporočilo hitro zarjujem navzgor. Na srečo Janov oče hitro zategne štrik. Kasneje je Jan rekel, da se mu je za trenutek stemnilo. Teli kosi ledu so presneto velika zoprnija...

Na srečo je Jan kmalu (beri: cca. 10 sekund) lahko nadaljeval, tako da odlezeva drugi cug, ki je dolg skoraj polnih 60 metrov. Naši predhodniki so pod drugim štantom pravzaprav obrnili desno in šli skozi izhodno grapo Centralnega slapu, mi pa še nimamo dosti :). Tako splezamo še tretji cug, ki je vseboval 1/3 ledu, 1/3 prečke čez borovce (oz. veje le teh) in 1/3 izhodne snežne grape.

 
Ko se vrnemo dol, ljudje še veselo plezajo. Mi pa pospravimo in pičimo proti Planici. Seveda Tamar ne bi bil Tamar, če se pot nazaj ne bi spet vlekla :).


 


Tokrat sem bil bolje pripravljen na led, pa tudi slap je stopnjo lažji od Centralnega, in moram reči, da sem užival 100%. Tudi neke silne utrujenosti ni bilo. Skratka uživancija na kvadrat. Nekako resno upam, da se najde še kdo, da gremo še letos odpikati še kakšen slap - želim iti še Skritega tukaj v Tamarju, pa Sinjega nad Jezerskim. Ta dva sta "še lažja" od Rastlince, ampak nima veze. Sam da se pleza :).



Kot vedno, vse slike se nahajajo na albumu Picasa.

torek, 22. februar 2011

Tamar, Centralni slap

Ker sem v ponedeljek imel zadnji izpit (no, predzadnji, ampak vseeno) in ker se je izpitno obdobje ravnokar končalo, sem seveda želel na polno izkoristiti uvodne tedne faksa za hribovske podvige. Tako smo se okrog 7:30 zjutraj odpravili proti Tamarju, da bi zlezli kak slap.

Tamar se prebuja
Celo pot je bilo vreme precej bedno (ekstra nizka oblačnost), ampak eno stvar sem se glede slapov hitro naučil: če je led dober, jih lahko greš plezat v praktično kakršnemkoli vremenu :). Tako smo prišli pod Planiško velikanko, si naprtali opremo ter se odpravili proti Tamarju. Sledila je enourna peš-honda, ki je minila relativno hitro (nazajgrede se je mnogo bolj vlekla, ker veš, kako dolgo traja). Po napol zgaženi potki smo tako prišli do slapov.

Kolikor sem razumel Mateja je bil prvotni plan Skriti slap, ki poteka pod neko skalno razpoko in se ga iz sredine doline ne vidi. Vendar pa je že od daleč izgledal Centralni slap super narejen, tako da smo se hitro odločili, da gremo sprobat kar njega, ki je sicer težji, ampak mnogo več povabljiv. Ker sem sam imel osmico, Jure pa reverso, je njemu pripadla čast, da je varoval Mateja (ki je plezal prvi). Sam sem imel tako nekoliko več časa za slikanje okolice. Sicer pa sva se zmenila, da bom prvi cug prvi šel jaz.

 Prvi cug je bil pravzaprav največja jeba celotnega slapu; prvič zato, ker v prvih nekaj metrih pač nisem bil siguren (glede na to, da sem prej le 2x plezal v Mlačci), kot drugo pa zato, ker je tik pod prvim štantom čakal nekajmeterski previs, ki je bil sicer (zdaj, ko gledam nazaj) prav cukrček, glede na to, da nama je Matej naredil lepe štaple ter luknje za cepine, vendar pa naju je (mene in Jureta) v tistem trenutku pošteno izmolzel. Sploh Jureta, ki je v sredini moral še izvijati sveder :).
Jure prihaja na prvi štant

Sicer pa je bilo od prvega štanta naprej sama poezija - fin led, ter ravno pravšnja strmina. Matej je hitro skočil naprej in preplezal do drugega štanta (in naju zasul z pršnim snegom ter kosi ledu). Ko se je na vrhnjem delu slap malo položil je namreč ležal novo zapadli sneg in za vsak zabod cepina je Matej moral najprej spucati sneg, da je sploh prišel do ledu. Tokrat je šel Jure prvi, jaz pa za njim. Super plezarija, ravno pravi naklon ter dober led (pod snegom, hehe).

Tretji cug je bil pa tako ali tako zelo "kratek" - prečka po ledu, nato pa relativno položna trasa po sprva skali & ledu, nato pa vedno bolj snegu. Matej naju je pozihral na drevo, nato pa smo zložili štrike in se odpravili okoli po sestopni grapi.

Nazadnje smo morali sprobati še Matotov novopridobljeni pripomoček za izdelovanje Abalakov, tako da smo pod vznožjem slapu zavrtali nekaj lukenj ter potegnili nekaj štričkov. S samim orodjem lahko sicer še vedno fališ luknji, ampak je precej težje. Kljub temu nama je s Ferlanom obema uspelo v prvo sfaliti luknji :).


Kaj naj rečem? Vsekakor so naravni slapovi druga pesem kot Mlačca. Z izjemo presranega prvega cuga sem v nadaljni plezariji užival. Je nekaj v tem zamahovanju cepinov po zamrznjeni H2O :). Seveda pa je lažje biti drugi/tretji v navezi, saj si vendarle lahko bolj privoščiš padec kot prvi. Sicer v slapu nihče ni nikoli padel, ampak še vedno... Da pa bi šel sam prvi v slap, pa bom rekel samo takole: morda kakšno preprosto 3ko, pa še to ko bom še nekajkrat šel "topiča". S slapovi se ni za hecat.


Sicer pa lahko rečem samo: TOP SHIT!

Vse fotke se nahajajo na Picasa albumu. Matotove fotke pa na njegovem blogu.
Naša pot

nedelja, 6. februar 2011

Grape nad Lazom

Ta vikend smo imeli v alpinistični šoli tečaj zimske tehnike. Seveda je stvar potekala na planini Laz, kje pa drugje. Gor se je šlo že v četrtek zvečer, v petek se je delala celotna vrvna tehnika, plus razne obrobne stvari kot npr. prerez snežne odeje, uporaba lavinske žolne ipd. Poleg tega so v petek naredili še sončno grapo na Ograde ter dan zaključili z abzajlanjem na cepine.

Pogled s Kanjavca (Avtor: Jernej Demšar)

Žal osebno v petek nisem mogel biti prisoten; prvič, ker sem imel ob 8 zjutraj izpit (čeprav sem bil do 8:30 že frej ^^), kot drugo pa mi je umrl star ata in sem pač šel na pogreb. Pa ne bi zdaj o tem.

Kakorkoli že je, naša klapa je bila z izjemo mene in Miha že vsa tam - Miloš je gor šel že v četrtek zvečer, Simon in Jernej pa sta gor bruhnila v petek dopoldne. Tako sva ostala le jaz in Miha. Brico nama je rekel, da pred 9 uro oni ne bodo šli nikamor. Tako v soboto vstanem ob 5:30, si skuham čaj ter pičim po Miha. Ob 7:30 štartava turo, žal spodaj na parkirišču tik nad Staro Fužino. Takoj za parkiriščem se v ledu dobro vidijo špure od avtomobila, in bizarno je, kako jih je moglo premetavati :) (Kasneje sva izvedela, da je Mato obtolkel avto, ko je šel ponoči gor).

Z Mihom ga že po cesti goniva kot zmešana, in okrog 8:30 sva na planini Blato. Tam spoznava, da bova morda le zamudila deveto in da znajo oditi brez naju. Tako Miha poskuša klicati Bricota, Miloša, Simona in Jerneja. Vse brez haska; tako jim pošljeva sms in pičiva naprej. Na Laz prideva okrog 9:40. Takoj, ko stopiva na planino zagledava en kup pikic, ki se vzpenjajo čez Raz proti Kredi in Slatni. Pičiva v kočo, zmečeva nepotrebne stvari ven in za njimi!

Skupina se z Raza odcepi levo proti grapi med Kredo in Slatno. Spodaj vadijo štante; dohitiva jih ravno, ko Brico začne prvi plezati naprej. Seveda nama je do takrat postalo jasno, da verjetno ne bova mogla plezati, ker nisva imela štrika. Seveda nama ostali povedo točno isto. Takrat nama je padlo precej dol - tako zgodaj sva vstala in ga 3 ure gonila kot zmešana, da nama rečejo, da ne smeva plezati. Dejansko sem takrat razmišljal, da bi samo bruhnil nazaj v dolino. A nič ne de, Mato nama reče, da če sva že tukaj naj greva pa odplezat vsaj Hladilnik (precej položna grapa višje gori).

Tako se vrneva na Raz in začneva tam jebati ježa - mešanica udiranja ter trdih klož. Zato se menjava v gaženju. Obadva sva precej sfukana in brez kakršnekoli volje. Nekako le prigaziva do vznožja Hladilnika. Jaz grem naprej vanj. Ne vem sicer zakaj, ampak ko sem začel lezti v grapo, sem kar naenkrat dobil konkreten naboj energije - Miha je rekel, da sem kar letel gor. No idea, ampak prov sedlo mi je špikat gor. Miha je šel počasneje gor. Na vrhu Hladilnika se usmerim še proti vrhu Slatne, in srečam Damjana, ko se ravno odpravlja dol. Na vrhu so se ravno vsi spakirali, tako da jo skupaj mahnemo dol čez Hladilnik. Ko smo bili na dnu pa je Brico nekaj začel špegati levo grapo od Hladilnika - šel je sprobat, kakšen je sneg. Ko se vrne, je ves navdušen, če bi še kdo šel zlezt še to grapo.

Jaz sem itak bil za!! Večina folka je sicer nekaj zjahana, ampak na koncu se nas nabere za 3 naveze - jaz sem bil dodeljen k Matotu, Miloš je šel z Bricotom, Jernej pa s Ferlanom. Na začetku grape je celo del, ki je povsem leden, sneg pa je super - cepin se kar popa v sneg. Matej mi na hitro pokaže, kako se dela "T" štante, in pičiva v grapo. Grapa sama je sicer relativno kratka, saj rabiš le 2 cuga (čeprav gre s 60-metrskimi štriki zeloo na knap), a superca. Relativno hitro jo preplezamo, nato pa spet čez Hladilnik dol. Jaz sem bil kar precej utrujen, sploh glede na to, da me je čakal še spust čez vdirajoč sneg, ampak ni imelo veze. Da mi ni bilo več žal priti gor in vstajati tako zgodaj :) Ena grapca, pa poplača vse zamujeno!

V Zapiralki (Avtor: Jernej Demšar)


Kasneje smo spodaj prvenstveno grapo poimenovali kar Zapiralka, po Miloševi priljubljeni frazi (navkljub protestom Brica se je ime kar prijelo). Vsi ostali imajo turne smuči, zato sva z Milošom edina, ki jo dol ubereva pešaka. Ampak tudi smučarjem ni užitek, saj je spust obupen. Ko prideva do koče, ravno srečava Miha, ki odhaja nazaj v dolino - pravi, da ga boli koleno (res si je na službeni poti nekaj dni prej nekaj sfental koleno).

Za naslednji dan je bila planirana grapa na Debeli Vrh, a se zjutraj spremeni plan - turni smučarji bruhnejo proti Kanjavcu, medtem ko si Miloš in Gulič (ki je prispel prejšnji dan) želita ponovitev Zapiralke. Prav tako Jožetu ne diši smuka - tako se zmeniva, da greva (zame prvič, za njega še enkrat) zlezt grapo med Kredo in Slatno. Nekaj čez 8 se odpraviva po stopinjah Miloša in Guliča, ki bosta grapo med Kredo in Slatno zlezla brez varovanja, da bosta prej pri Zapiralki. Midva se počasi vzpenjava in hitro prideva pod grapo.

Prvi štant v Zapiralki (Avtor: Jernej Demšar)
Jaz naredim štant, Joža pa piči naprej. Grapa sama je kar dolga, če se prav spomnim, sva potrebovala 4 cuge. Sneg je v redu, čeprav je na nekaterih koncih (in na vrhu) precej slabo držal... Jože sicer pravi, da so razmere boljše, kot včeraj. Grapo še kar hitro zlezeva, saj naklon ni pretiran, predvsem je fino, da trenirava štante in varovanje (sploh zame). Sicer pa je grapa lepo razgledna in ravno prav odprta. Uživancija v glavnem, sploh če je sonček.

Ko prideva na vrh, Jože reče, da se bo še malo posončil, jaz pa jo usekam proti vrhu Slatne ter nad vrh Zapiralke. Ko se ozrem čez rob, ravno vidm Guliča, kako premaguje zadnjih 20 metrov. Gulič zleze čez rob, naredi štant in pozihra še Miloša, ki mu sledi. Skupaj se odpravimo čez Hladilnik dol, ki je čez noč čisto pomrznil in je obupen že za peš, kaj šele za smučat.

Pot navzdol je po Razu še okej, v gozdu pa hudič, saj je sneg ves moker in južen. Ne dolgo po tem, ko dosežemo mi "plezalci" kočo, se vrnejo še smukači, ki so ubrali neko novo grapo v levo od Debelega Vrha. Tudi oni so imeli odlično turo. Ker je bilo sonca ravno še za kako uro, smo ven prinesli stole in se sončili... pravo pomladansko vzdušje v glavnem, kot tudi sama temperatura!

Nato smo pičili dol, se vmes ustavili še v Emi (kje pa drugje...) na pici, ter se skoraj odpeljali nazaj proti Lazu (false alarm).

Martinčkanje na Lazu (Avtor: Jernej Demšar)
S cepini sem bil izjemno zadovoljen - seveda je bilo pričakovati, da bodo boljši v snegu, kot v ledu, pa vendar; nimam jim praktično ničesar za očitati (seveda sem še vedno laik v tem poslu, tako da veliko primerjav nimam). So "dovolj" ravni, da se da delati lepe štante, v strmini dobro primejo v snegu, medtem ko so za plezanje po malo manj nagnjenem terenu odlične - spodnja špica ima vnaprej obrnjen majhen zobček, ki ne moti ob zabadanju vertikalno v sneg, pomaga pa bolje držati, če držiš cepine pod klinami. Skratka top shit!

Nekaj fotk in objavo pa ima tudi Matej na svoji strani, a žal samo od grape med Kredo in Slatno. No, pa še Jernejeve fotke.