Počasi tonem v monotono zagrenjenost - tako zgolj kaže, saj naslednji trenutek kipim od življenjske energije. Odločitev, da preskočim drugi kolokvij za zelo nevšečen predmet (ki je tak zgolj zaradi nenavadne mešanice predavatelja, neusklajenosti in nedorečenosti - za vse tri pač krivim profesorja, ki se sicer nekam trudi, a v povsem napačno smer) je prišla po novici o novih t. i. kvizih, ki se odvijajo na predavanjih (z 1-dnevno napovedjo!) tako naravno in intuitivno da me je zaskrbelo. Saj bom imel za zadevo 1 teden časa da se lepo pripravim, si rečem in se pomirim. Pa vendar v mojem primeru to ni tako lahko, kot se zdi. Imam namreč zelo brutalen odnos do sebe.
Ljudje večinoma menijo, da se imam ves čas super. Ni namen tega posta emo rage, zgolj moje doživljanje. Veliko ljudi pravi da je zakon, da imam v glavi pošlihtano, da sem priden, da mi zato doma nič ne morijo, ipd. Ampak ta "pridnost" ima veliko ceno - do samega sebe sem prekleto strog in na ta račun izgubim veliko veselih trenutkov, veliko doživetij, za katere bi umiral, pa na račun lastne drže ne morem. Zadeva je skrajno neprijetna, še bolj zato, ker to ni stvar navade ampak karakterja, ki je praktično že zabetoniran ... V tem kontekstu si zato drznem reči, da sem precej "moody" person, ki ima zelo različne mood swinge, od super navdušenja do generalne mone. Seveda se vidi vpliv izpitnega obdobja, torej mona sezone, pa vendar.
Večino ljudi tudi misli, da imamo taki pridni, uspešni ljudje odlično samopodobo in zaupanje vase. No, naj vam povem, da pri meni to pač ne drži. Celoten moj uspeh temelji na le eni stvari: da lahko stvar obvladam, če mi le daš dovolj časa. V mojem slovarju ni besede "to je pretežko zame". To je super in do sem se strinjam. A problem pride, če za kaj ni dovolj časa - takrat se situacija obrne, in kadarkoli me presenetite bom postal prekleto živčen.
In ko ima človek enkrat nekaj dosežkov za sabo, a še več pred seboj, poleg tega pa še superiornega vzornika ki je norec, čuti enormen pritisk - kajti ena napaka, pa se izneveri samemu sebi, in zamaja krhko ravnovesje med pridnostjo in kaosom. Ter povzroči še hujšo depro, ker meniš, da si razočaral ljudi, ki so od tebe pričakovali veliko - ja, taka nehvaležna prasica je to opevano "pričakovanje".
In pri meni je enako - ena zavrnitev kolokvija je pri meni kot zamujena priložnost - in ta vrne se nobena. Še težje se mi bo prikopati do lanskega povprečja 9.8 - seveda se bomo vprašali, zakaj to hočem - saj vendarle za Zoisovo potrebujem le 8.5 - a tu je moj problem - izneverim se sebi, in to je hud pritisk - enostavno preveč se sekiram. Kajti ko sem bil enkrat na tem nivoju, hočem to kvečjem izboljšati, ne pa poslabšati. Res ne vem ali sem tako čuden... Zato še večji respekt tistemu, ki fura dobre ocene brez vesti in slabe volje. Pri meni je imelo hudo ceno, pa naj se sliši še tako neverjetno. Zavidam tistim, ki nimajo štipendije, ki imajo pozitivne ocene pa vendar delajo, se zanimajo za stvari, in nimajo takih problemov. Pri motivaciji je namreč pri meni velik problem - karkoli drugega kot delati za faks nisem vajen, in čeprav sem zadevo zelo ublažil z poletnimi šihti in home projecti ki še čakajo luč sveta, me ne boste videli odkriti ali narediti česarkoli spektakularnega - pa pravijo, da svet rabi take "brihtneže" - tja, tisti vedo, da ocena na faksu 8 ali 10 ne pomeni prav dosti, eni pa se slepimo.
Seveda obstaja huda redkost, ljudje ki so pridni tako na faksu, se tam tudi povezujejo, a so kljub temu inovativni, prodorni na drugih področjih - kot pravim, vzorniki. A sam se ne vidim kot tak, in tu je moj drug problem - nizka samopodoba in zaupanje vase. A o tem kdaj drugič, tokrat sem se izpel.
Tukaj mimogrede, udari eskapizem.
