Gledal sem najboljši machinima (film, narejen iz računalniške igre), kar sem jih kdaj videl, z WoW tematiko. Pravzaprav tretji del serije. Najboljši. Trajal je kar 1.5 ure, in drznim si trditi, da je njegova vsebina boljša od mnogokaterega sodobnega filma. Seveda se moraš spoznati na "WoW" lore, da stvar v celoti razumeš, a gre za stvar, ki je nastajala leto in pol in je dejansko "a work of art", oziroma še bolje rečeno, masterpiece.
Nazaj k temi. Kakšni so vaši ideali? Ali ste dejansko tak romantik, da verjamete v žrtve, v mučeništvo, v večno moč prijateljstva, v upanje; imate predstavo, da je svet razdeljen na dobre in slabe? Da lahko posameznik naredi razliko? Da so dejanja vredna mnogo več kot besede, ter da bi vsak človek moral delovati v dobro človeštva, ne pa sebe; ta bi moral biti v svojem iskanju vztrajen, nezmotljiv, in pripravljen tvegati vse, kar mu je sveto in vse, kar mu nekaj pomeni? To, se mi zdi, je odlika pravega tveganja; da zapustiš vse, da bi rešil druge; da obrneš hrbet upanju, in se zazreš smrti v oči. Je to le pravljica, ali je svet v resnici takšen?
Zdaj sem navrgel kar nekaj vprašanj, ampak na srečo so vsa nekoliko povezana. Prvo bi omenil pogled na svet; je črno-bel, ali barven? Osebno verjamem, in v to dejansko verjamem, da je svet kakih 256-bitno barven; dejansko nekako priznavam ločitev dobro-slabo. Pa ne kot "good guys and bad guys", ampak osebno menim, da, glede na akcije nekega človeka lahko rečemo, da je deloval v skladu oziroma v nasprotju z mojimi načeli, kar ga avtomatsko naredi dobrega/slabega. Problem je le v tem, kje so moji ideali? Mar cenim žrtve, prijateljstva, klišejske vrline kot dobro, in "zlo" kot slabo? Saj je konec koncev opredelitev dobrega/slabega le stvar trenutne družbe, oziroma v nekaterih primerih, posameznika. In zato menim, da je edino človeško, da človeka opredelimo glede na njegove akcije; ja, na dobrega/slabega. Tu pa pride zraven moj drugi del; Jezus je rekel, da ljubi sovražnike; do tega se še nisem popolnoma opredeliv, vendar pa dajem velik pomen spoštovanju; vsi dobri imajo slabe lastnosti, in vsi slabi dobre. Gre le za stvar osebne preference in porazdelitve.
Ampak v končni fazi ja, svet delim na dobre in slabe. Če ne drugega zato, ker mi je s tem enostavno lažje živeti; pa pri tem nisem egoističen, gre za idejo, ki je bolj splošna. Menim, da lahko posameznik naredi razliko. Da, to pa menim zato, ker mi drugega ne preostane; lahko rečem, da ne, ter da je nesmiselno poskušati, in se utopim v lastni žalostni, tako značilni za določene smeri; vendar je moje mnenje, da potem nima smisla živeti, če nimaš razloga, želje (tu ne govorim o upanju).
Vsak človek naredi razliko; klišejskih žrtvovanj res ni več, ne moreš biti beč princ, ki reši kraljestvo tako, da lastno življenje žrtvuje za ubitje zlobnega zmaja in s tem drugim omogoči bivanje. Subtilnih žrtvovanj pa je še več, in tudi taka so pomembna. Kajtu z žrtvovanjem si, delček po delček, menim, trgaš dušo; oddaljuješ se od človeških vrednot, vse za dobro drugih. In taki posamezniki bodo vedno potrebni, da se bodo delale v družbi spremembe; včasih so bili to princi, danes pa se to pravzaprav ne ve kdo; pa ne gre tu za predsednike/ekonomiste/znanstvenike, ampak za bolj povprečne ljudi; pravzaprav tako povprečne, da naredijo vso razliko. Take, ki ne dajo nase nič, ki so nasprotje egoizmu, ki je tako značilno za osebe na pomembnih položajih.
Zato menim, da je treba take posameznike spoštovati; jih kovati v zvezde, če hočete. Kajti oni bodo zgled prihodnjim herojom, ki se bodo zavestno odpovedali vsemu, da bodo drugi lahko bolje živeli. Slava jim. In to večna, kolikor pač premore slava trajati v človeških srcih.
